Tišina je varovalo pred širjenjem strahu.
Zakaj tišina?
V tišini lahko slišimo, na kaj zares reagira naše telo. Naša telesa so veliko več kot samo “vozila”, ki jih je treba hraniti, da motor teče. Delujejo kot antena in prevodnik, in nam razkrivajo, kaj je za nas dobro in kaj ne, kje so naše omejitve, na drugi strani pa kažejo, kaj nas navdušuje in stimulira.
V času radikalnih sprememb je tišina nujna zato, ker omogoča zamik.
To je zamik, ki se zgodi med dražljajem in odzivom. In prav v tem zamiku je polje naše resnične svobode. V tem polju se lahko odločimo, ali bomo reagirali iz strahu ali iz razumevanja. Iz vzorcev, ki nas določajo ali iz jasne odločitve. Brez tega zamika postanemo prepustni za vsako informacijo, vsako razlago, vsak klic k odzivu. Telo je polno impulzov in občutkov, ki nas prevzamejo in tako ne moremo razumeti, kaj se sploh dogaja. Tišina zato ni umik, ampak osnovni pogoj za orientacijo.
Tišina deluje kot varovalo.
Upočasnjuje širjenje strahu, zmanjšuje potrebo po takojšnjih razlagah in odzivih in omogoča, da se pomen oblikuje postopoma. Družbe, ki si ne vzamejo časa za tišino, pogosto nadomestijo razumevanje z razlagami, stabilnost pa z nadzorom. Tišina v tem smislu ni praznina, temveč prostor skupnega diha. Prostor, v katerem se lahko novo še ne poimenuje, ne razvrsti in ne zapre. Morda je prav tišina tista drža, ki nam omogoča ostati človeški tudi takrat, ko se okviri sveta premikajo. Ne kot odgovor, temveč kot pripravljenost poslušati, še preden razumemo. V njej ne iščemo gotovosti, ampak ohranjamo prostor, v katerem se smisel sploh lahko začne oblikovati. Naša telesa pa dobijo priložnost, da predihajo občutke in strahove, ter sporočajo čiste in jasne signale o nadaljnih korakih.